Tako, da greš s svojim življenjem naprej. Najprej z malim korakom. Začneš spoznavati ljubezen... ampak najprej do sebe. Ker trenutno ne počneš ničesar drugega, kot v resnici s tem trpljenjem kaznuješ sama sebe. (v resnici trpi le ego) Kar pomeni, da sprejmeš tudi svoje napake. Morda kakšno malenkost, ki te resnično moti popraviš. In na tej poti spotoma spoznaš nekaj življenskih resnic. Najprej to, da zaljubljenost ni ljubezen. Zaljubljenost je idealizacija osebe, ki v resnici morda sploh ni to, kar trenutno vidiš. Spotoma pobereš še spoznanje, da vsem pač ne moreš biti všeč, ali te hočejo. Big deal... ni konec sveta, ampak življensko dejstvo.
Nato pride spoznanje, da ti nikogar, ki te je zavrnil ni treba pozabiti. Lahko osebo ohraniš kljub temu v lepem spominu, kajti pomagala ti je s svojo zavrnitvijo postati še boljši ti. Še bolje spoznati samo sebe.
Lahko pa greš tudi po drugi poti. Ampak tista vodi navzdol v vedno večji pekel, kjer se izgubiš v razsodnosti, ali sovražiš sebe ali druge. :-)))