sprememba je napisal/a: ↑
ZS sem predlagal zato, ker se je ta tema izrodila v pluvanje.
Sicer pa smo vsi "produkt" svojih staršev, tako v dobrem kot v slabem. Ko se sam "pogovarjam" s svojimi starši, ki sta (mimogrede) oba že pokojna, jima ničesar ne očitam, nimam zamer, kljub temu, da je bil moj oče bolj ali manj odsoten, pa tudi mama po marsikaterem kriteriju ni bila idealna, vendar vsaj v njeno ljubezen nikoli nisem podvomil. Starš otroku ne more fejkat ljubezni. Torej, v tej točki se zdi moja situacija drugačna od tvoje - kjer, če sem prav razumel, starševske ljubezni ni bilo. In če kot otrok nisi sprejet, se s tem boriš celo življenje.
In če odrasteš s tem primanjkljajem, z občutki nevrednosti in nesprejetosti, si ranljiv, ker nisi nikdar dovolj dober, da bi bil vreden ljubezni drugih. In potem je precej lahko pasti v površinsko iluzijo sprejetosti, predvsem tistih, ki bi radi izkoristili priložnost in tvojo ranljivost. Moč, samozavest moraš graditi sama, ne je iskati v odzivih in laskanju okolice.
Čustveno zanemarjani otroci pogosto ne smejo izražati svojih čustev (jok...) in so zato kaznovani. Ker hladni starši ne morejo izražati čustev otroku, jih tudi otrokova čustva vznemirjajo, zato jih prepovedujejo ali ignorirajo. In ta vzorec prepovedanega čustvovanja otrok prenese tudi v odraslost – občutki niso pomembni in so nepotrebno breme za druge. Takšni starši učijo otroke, da bodo z razkrivanjem svojega počutja odvrnili druge in na splošno škodili odnosom. In točno takšen odziv "NE CMIZDI, ZATRI ČUSTVA, ODRASTI!" si deležna tudi od nekaterih v tej temi. Očitno od tistih, ki jim je bilo prav tako prepovedano "cmizdenje".
Torej - izkazovanje oz. izražanje čustev ni nič slabega - do tega imaš vso pravico!
Smiselno se mi zdi, da si izgradiš nekaj varnih, zaupanja vrednih odnosov z drugimi, s katerimi lahko komuniciraš in izražaš svoja čustva brez zadržkov. Za ženske je to morda lažja naloga (prijateljice...) kot za moške.
Kar se tiče občutkov lastne (ne)vrednosti, poskusi res graditi na svojih točkah interesa (vsakdo jih ima), ker v njih lahko napreduješ in si tako izboljšaš samopodobo.
Svetujem ti tudi, da se vključiš v kakšno terapevtsko skupino, če ne drugega zato, ker imaš s sodelovanjem s terapevtom možnost uvida in konstantno samorefleksijo tvojega stanja.