Za AD sem se odločila, ker se me je polotila poporodna depresija. Sicer sem z AD pričela šele po enem letu, ko je bilo že res neznosno, imela sem samomorilne ideje, v mislih sem želela škodovati otroku, nisem zmogla biti več ljubeča, nisem prenesla otrokovega dotika...včasih sem se morala do živega ugrizniti v roko, da nisem agresije tudi izživela. Skratka ne vem, od kje se je v meni nabralo toliko notranje agresije (skozi katero se je izražala depresija, pri meni sploh ni šlo za neko žalost, ampak za znerviranost in uničevalno energijo). Seveda je velik del prispevala verjetno izčrpanost od pomanjkanja spanja. Ko se je otrok pri 1 letu odstavil od prsi, sem takoj šla do psihiatra po pomoč, ker sem bila že res na robu.
Sicer sem že 5 let pred nosečnostjo prvič utrpela depresijo, takrat mi Cipralex ni nič pomagal, zato sem ga opustila in si nekako pomagala s psihoterapijo in s spremembo okolja in ljudi.
Sedaj jemljem Dulsevio 7 mesecev in moram rečt, da mi zelo pomaga, lahko rečem, da sem sedaj končno spet nazaj jaz. Lahko rečem, da mi je vrnila otroka oz. ljubezen do otroka, ki je skoraj da nisem bila več zmožna, saj je bilo okoli mene vse črno... verjamem, da je rešila tudi zvezo, sicer vprašanje, kako dolgo bi me moj gledal tako zajedljivo, kot sem znala biti. Skratka zaenkrat nimam niti najmanjšega namena odnehati.
Sicer sem že 5 let pred nosečnostjo prvič utrpela depresijo, takrat mi Cipralex ni nič pomagal, zato sem ga opustila in si nekako pomagala s psihoterapijo in s spremembo okolja in ljudi.
Sedaj jemljem Dulsevio 7 mesecev in moram rečt, da mi zelo pomaga, lahko rečem, da sem sedaj končno spet nazaj jaz. Lahko rečem, da mi je vrnila otroka oz. ljubezen do otroka, ki je skoraj da nisem bila več zmožna, saj je bilo okoli mene vse črno... verjamem, da je rešila tudi zvezo, sicer vprašanje, kako dolgo bi me moj gledal tako zajedljivo, kot sem znala biti. Skratka zaenkrat nimam niti najmanjšega namena odnehati.