Se strinjam z "nevoščljivci" pa "nergači", ki "iščejo dlako v jajcu". Če grejo otroci (po biološki paradigmi, ne starostni) na svoje, grejo, po moje, zato, ker čutijo dobro notranjo motivacijo za samostjono življenje (ena boljših je ... seksualnost, kaj pa! Kdo pa hoče ta starim pod nosom seksat?!)
Delat iz zgodnjega odleta iz gnezda nek moralni prestiž, je pa že drugo vprašanje, in tukaj prav pridejo "nergači". Res je: kakšna zagonska sredstva so imeli ti zgodnji ptički? In če so si jih sami prislužili, kdo jim je zrihtal delo? In če so si ga sami, kdo jim je omogočal prevoze na delo? In če so si jih sami, kdo jim je dal denar za avto? In če so ga sami kupili, kdo jim je od 7. leta starosti dajal žepnino? Itd. itd. Verjamem, da so posamezniki, ki so res sami veliko dosegli ... pa vendar. Res sami? Tudi če ni bilo očka in mamice ... kaj pa tisti, ki jih je vzel na delo, v službo? Ki jim je omogočil npr. napredovanje, višjo plačo, honorar? Čeprav so to mogoče dosegli zaradi svojih sposobnosti in delavnosti, pa vendar: kaj, če bi pri vsej sposobnosti in delavnosti njihov šef odločil, da bo pač redno zaposlil svojo nečakinjo ali sestrično ali od prjatla tamalo? Kaj, če bi šlo naslednje delovno mesto v odpis? Kaj, če bi bila sodelavka dovolj zlobna, da bi ga/jo (torej tega, ki si je "sam vse ustvaril") onemogočila? Itd. itd. Zato je vedno na mestu vprašanje: Kdo ti je omogočil, da si pri 18, 20, 25 odšel/odšla popolnoma na svoje? In kdo ti je omogočal življenje popolnoma na svojem? Ko se take "karieriste" malo bolj privije in spregledamo skozi njihove obrambne mehanizme, vidimo, da četudi zelo mladi, v veliki večini primerov niti slučajno niso SAMI dosegli tega, s čimer se nato hvalijo. Samo ponavadi kar naenkrat vsa armada ljudi, od očkov in mamic in raznih drugih "vezic in poznanstev" do preprostih simpatij (nekdo je bolj simpatičen profesorju, zato mu ta zlobira štipendijo, nekomu drugemu pa ne ...), ki so omogočili nekomu, da lahko živi po svoje, izpuhti iz spomina dotičnega "zgodnjega ptička" in ostane le ugotovitev, da si je vse priboril čisto sam/a ...
Delat iz zgodnjega odleta iz gnezda nek moralni prestiž, je pa že drugo vprašanje, in tukaj prav pridejo "nergači". Res je: kakšna zagonska sredstva so imeli ti zgodnji ptički? In če so si jih sami prislužili, kdo jim je zrihtal delo? In če so si ga sami, kdo jim je omogočal prevoze na delo? In če so si jih sami, kdo jim je dal denar za avto? In če so ga sami kupili, kdo jim je od 7. leta starosti dajal žepnino? Itd. itd. Verjamem, da so posamezniki, ki so res sami veliko dosegli ... pa vendar. Res sami? Tudi če ni bilo očka in mamice ... kaj pa tisti, ki jih je vzel na delo, v službo? Ki jim je omogočil npr. napredovanje, višjo plačo, honorar? Čeprav so to mogoče dosegli zaradi svojih sposobnosti in delavnosti, pa vendar: kaj, če bi pri vsej sposobnosti in delavnosti njihov šef odločil, da bo pač redno zaposlil svojo nečakinjo ali sestrično ali od prjatla tamalo? Kaj, če bi šlo naslednje delovno mesto v odpis? Kaj, če bi bila sodelavka dovolj zlobna, da bi ga/jo (torej tega, ki si je "sam vse ustvaril") onemogočila? Itd. itd. Zato je vedno na mestu vprašanje: Kdo ti je omogočil, da si pri 18, 20, 25 odšel/odšla popolnoma na svoje? In kdo ti je omogočal življenje popolnoma na svojem? Ko se take "karieriste" malo bolj privije in spregledamo skozi njihove obrambne mehanizme, vidimo, da četudi zelo mladi, v veliki večini primerov niti slučajno niso SAMI dosegli tega, s čimer se nato hvalijo. Samo ponavadi kar naenkrat vsa armada ljudi, od očkov in mamic in raznih drugih "vezic in poznanstev" do preprostih simpatij (nekdo je bolj simpatičen profesorju, zato mu ta zlobira štipendijo, nekomu drugemu pa ne ...), ki so omogočili nekomu, da lahko živi po svoje, izpuhti iz spomina dotičnega "zgodnjega ptička" in ostane le ugotovitev, da si je vse priboril čisto sam/a ...
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 18 Sep 2016 23:55